Zaključil se je literarni natečaj »Življenje po karanteni«

Na literarnem natečaju, ki smo ga razpisali 26. marca in je trajal do 15. maja, ko je bila tudi uradno preklicana epidemija, so lahko sodelovali vsi, ki pišejo poezijo ali kratke zgodbe, in tudi vsi, ki jih je začasna ohromitev javnega življenja pripravila do tega, da so želeli svoje misli izliti na papir. Prejeli smo 12 besedil – 8 pesmi in 4 kratke zgodbe. Vsa so bila predana ocenjevalnemu duetu, ki sta ga sestavljala ljubitelja književnosti Petra Šterbenk in Nejc Robida.

 

Takole sta ubesedila svojo odločitev:

"Pred ocenjevanjem sva najprej pregledala vse prispevke in jih uvrstila v dve kategoriji, in sicer med prozo ali liriko. V drugem krogu sva izločila izdelke, ki niso upoštevali teme razpisa, in tiste, ki so bili slogovno ali pravopisno neprimerni. Kot zmagovalko prve kategorije sva izbrala avtorico besedila Karantena in življenje po njej, Darjo Arh Centrih. Navdušila naju je verističnost besedila, ki natančno popisuje vsakdan, proces dela med karanteno in občutke v času, ko smo bili zares prisiljeni živeti vsak dan posebej in predvsem drug z drugim. V drugi kategoriji pa sva izbrala pesem avtorja Toma Vebra. Ta nas lirično, s tesnobnim podtonom in s pomočjo kontrastne strukture zapelje v končno misel, mogoče tudi upanje, da bo »tisto nekaj« vendarle ostalo."

Najboljša kratka zgodba

 

Darja Arh Centrih: KARANTENA IN ŽIVLJENJE PO NJEJ

 

Petek, 13. marca 2020. Nekateri verjamejo, da je to grozno nesrečen dan. Nekateri se ga celo tako zelo bojijo, da se cel dan ne premaknejo iz postelje. A jaz ob tem vedno le zamahnem z roko. Ne, ne trdim, da nisem vraževerna, le petek trinajsti me ne gane. V šolo, kjer učim, sem se tako podala polna optimizma in trdno prepričana, da so bile grožnje s popolno karanteno, ki sem jih prejšnji dan poslušala pri poročilih, le prazno besedičenje preveč pesimističnih paničarjev. Pa na smolo velikega dela Evrope tokrat ni bilo tako. Z vsako minuto od prihoda v šolo, kjer je to jutro zevala neka nenavadna praznina, je popolna karantena vse bolj postajala resničnost. In kmalu je padla tudi dokončna odločitev. Na izredni jutranji konferenci smo bili obveščeni, da pouka vsaj dva tedna ne bo in naj se pripravimo na pouk na daljavo. Novico smo sprejeli tiho in brez ugovarjanja, a šok na obrazih vseh prisotnih je kar kričal. In v naših očeh se je jasno izoblikovalo vprašanje: »Kako?« Od osmih paralelk od šestega do devetega razreda, kjer je v vsaki vsaj 20 otrok, je tistega dne k pouku prišlo le 33 otrok. Na nižji stopnji je bil upad še večji. Razlog? Starši zaradi strahu pred koronavirusom otrok niso pustili v šolo. Peščica tistih, ki je prišla, se je zabavala, saj je, jasno, odpadel pouk. Le kateri normalen otrok ne bi bil vesel obljubljenih dveh tednov, ko bodo lahko doma? V svoji čisti, veseli in preprosti otroški logiki še namreč niso dojeli, da karantena ni isto kot počitnice. Da odpadejo druženja s prijatelji, počitnice na morju, brcanje žoge na igrišču, sprehajanje po trgovskih centrih, McDonald's in martinčkanje na soncu ob slastni kepici sladoleda. Z grenkobo v srcu sem pomislila, kako mi bo to uspelo razložiti mojima najstnikoma doma, pa sem misel hitro porinila stran in najprej poskrbela za svoje obveznosti do tistih, ki so k pouku prišli. Šola je bila tega dne strašljivo tiha, na trenutke že kar zlovešča. V zraku so plavali nevidni duhovi strahu pred neznanim in dvomi o tem, kaj le nam bo prinesla črna prihodnost. Tisti trenutek je petek trinajstega res dosegel vso veličino slave, ki ga kot senca vztrajno spremlja že od pamtiveka.

In tako se je začela karantena. Obdobje, ko nas je drobni virus z nepojmljivo močjo širjenja za večji del dneva zaprl med štiri stene naših domov. Obdobje, ki se kar ni hotelo in noče končati. Obljubljena dva tedna sta se razvlekla v štiri, a luči na koncu tega tunela še vedno ni niti slutiti. Vsi, tudi starejši, smo kaj takega doživeli prvič, zato ni nenavadno, da smo bili polni skrbi, optimizem in dobra volja sta marsikje padla globoko pod ničlo. Sama sem se oprijela svojega življenjskega mota, ki pravi, da je človek najbolj prilagodljivo bitje. Ne vem, kdo je izrekel te besede, a kdorkoli je to bil, je v njih zajel globoko življenjsko resnico, s katero sem se in se tolažim vedno, kadar mi je hudo. Ko sem se iz šole pripeljala domov, sem si vzela nekaj trenutkov za razmislek. V miru in tišini sem si v glavi izoblikovala načrt, katerega naslov je bil: NE BOMO SE PREDALI. Na mojo srečo sta otroka hitro dojela srž problema, v katerem smo se znašli, in se brez upiranja prepustila toku dogodkov. Doma smo se dogovorili, da bomo naredili vse, da bodo naši dnevi čim bolj podobni običajnim, kajti imeli smo velikansko srečo. Vsi v hiši smo bili zdravi. Določili smo urnik šolskih dni in se dogovorili, da bomo vsak dan odšli na sprehod po bližnji okolici. Prijatelji so se za ta čas preselili na drugo stran telefonov in računalniških zaslonov. Vsi smo sprejeli, da bomo začasno zadovoljni tudi s popačeno sliko in z zamikom glasu. Vse je bolje kot nič.

 

Prvi vikend sem bila do vratu zakopana v delo, saj poučevanje na daljavo res ni šala, sploh če nanj nisi pripravljen. Kljub temu smo takrat izpeljali prva dva daljša sprehoda po okolici Šmartna. Vsak dan so jim sledili tudi ostali, ne glede na to, koliko dela je imel kdorkoli izmed nas. Za vsa opravila, ki so ostala nedokončana, je še vedno ostajal čas po vrnitvi domov, saj tako ali tako nismo smeli nikamor drugam. Tako sem iz dneva v dan bolj spoznavala kraj, kamor sem se po poroki preselila pred šestnajstimi leti. V času obeh porodov sem ga prehodila po dolgem in počez. Tako sem vsaj mislila, a okoren trebuh in nato voziček nista prenesla raznih makadamskih cest in prehudih vzponov. Zdaj pa so bili naši sprehodi kot nebo, brez omejitev – znotraj kraja smo lahko šli, kamor smo želeli, pa naj je bila to cesta, stezica, makadam ali travnik. In kaj sem spoznala? Šmartno ob Paki z okolico je prelep kraj, ki nudi tisočero možnosti za sprehode, ob katerih ti nemalokrat zastane dih. Skrivnostna tišina okoli gradu Packenstein, lepote vinogradov in zidanic, pogled na kraj, ki se bohoti pred teboj, ko se povzpneš do kapelice na Malem Vrhu, nova brv, prekrasno sotočje Pake in Savinje, kjer bi lahko sedela v neskončnost,  Slatina, delčki Martinove poti in še bi lahko naštevala. Res je lepo in hvaležna sem priložnosti, ki me je prisilila v to, da skoraj vsak dan odkrijem kaj novega. Ta kraj se mi zdi kot večni kinderjajček. Ko že mislim, da po štirih tednih res ne morem odkriti ničesar novega več, me vedno znova prijetno preseneti.

Sprehodi so name delovali kot polnilec – napolnili so me z novo energijo, ki sem jo presneto potrebovala, ko sem se vrnila v hišo. Naenkrat sem se iz učiteljice prelevila v učiteljico na daljavo, učiteljico doma, čistilko, kuharico, svetovalno delavko in še kaj. Ob tem seveda nisem smela pozabiti ostati mama, žena, sestra, hči in prijateljica. Presneto veliko vlog, ki te zahtevajo celega. Predala sem se vsaki posebej z vsem srcem. Kot učiteljica sem naredila pravo znanstveno raziskovalno delo vseh mogočih orodij, ki jih ponuja računalnik. Trudim se odgovarjati na številno elektronsko pošto, biti močna skala svojim učencem in jim čim bolj olajšati novo snov. Iščem vedno nove načine, kako jim omogočiti utrjevanje in jim hkrati narediti snov zanimivo. Kot učiteljica doma se trudim stati ob strani obema otrokoma, a to delo obvladam. Dva je prava pesmica proti razredom z osemindvajsetimi učenci in učenkami. In to še dva pridna. Le kdo bi si lahko želel več? Kot čistilka in kuharica sem poskrbela, da se hiša sveti in da nihče od nas ni shujšal. Čeprav imam na tem področju veliko srečo, saj tudi tašča zelo rada kuha in si breme kuharije deliva. Na moje veselje vrtenje po kuhinji zanima tudi sina, ki mi je v vse večjo pomoč, kadar se ne ukvarja z učenjem in nalogami. Kot svetovalna delavka rešujem medsebojne kratke stike in s pravo mero dobre volje skrbim, da morala ostaja v pozitivi. Kot žena in mama z veseljem opažam, da smo se v tem času še bolj povezali in da se zelo malo prepiramo. Moram priznati, da mi poleg zdravja to dejstvo pomeni največ. Med mnogimi šalami sem prebrala, da je prava ljubezen doma tam, kjer bo mož ženo in otroke tudi po koncu karantene peljal na počitnice. Mislim, da je strah, da se to ne bi zgodilo, pri nas na srečo odveč. Kot prijateljica, sestra in hči pa sem ponovno hvaležna čudežem moderne tehnologije, ki nam ves čas zvesto služijo in skrbijo, da se lahko kadarkoli ne samo slišimo, temveč tudi vidimo. In tukaj nas ne ustavi noben virus, noben policist – nič in nihče. Le slaba povezava, če imamo smolo. Z moderno tehnologijo lahko potujem po svetu, obiščem prijatelje v Švici, Franciji, Angliji. Ali pa pokličem in malo poklepetam s staršema, da si izmenjamo novice in da očetu zaželim vse najboljše za rojstni dan, čeprav se mi je trgalo srce, da ga prvič v življenju na njegov rojstni dan nisem mogla objeti in svojega voščila podkrepiti še z obveznimi poljubčki. In ob vsem nisem smela in tudi v prihodnje ne smem pozabiti še na eno zelo pomembno osebo. Nase! Tudi tukaj sem se naučila ostalim reči stop in si vzeti minute za kavo, branje ljubezenskih knjig, ustvarjanje srečnih zgodb ali zgolj za gledanje romantičnega filma s srečnim koncem, saj imam take najraje. Ob njih vem, da bodo na koncu vsi srečni in zadovoljni, kar za obdobje karantene in po njej ravno ne upam trditi.

 

In kakšen bo svet po koncu karantene? Ne vem in si trenutno tudi ne znam najbolje predstavljati. Pred nami se bo vsekakor odprl drugačen stari svet. Vanj bomo stopili negotovo kot otrok, ki je pravkar shodil, radovedno kot ptiček, ki je prvič poletel iz gnezda, previdno kot slepi, ki se znajde v neznanem kraju in je odvisen le od svoje palice, a duhovno bogati in polni izkušenj kot starci in starke, ki v svojih gubah skrivajo prenekatero življenjsko izkušnjo. Potrebovali bomo čas, da se bomo znebili strahu pred dotiki, objemi in poljubi, a ko se ga bomo, bomo to veliko bolj cenili in jih ne bomo jemali za samoumevne, kot smo to prevečkrat delali do sedaj. Upam, da se bomo znali večkrat ustaviti ob delu in svoj čas posvetiti ljubljenim in naravi, ki nas zdaj v času karantene tako velikodušno razvaja s svojimi darovi.

 

In če se zdaj, po štirih tednih karantene, znova vprašam, če verjamem v petek trinajsti. Ali res verjamem? Ne, ne in ne. V trenutku slabosti se mi je zazdelo, da so se 13. marca 2020 zgodile katastrofalne stvari in da je to le zaradi petka trinajstega, a zdaj mislim, da nam ni hudega. Morda smo to v časih, v katerih živimo, potrebovali. Višja sila nas je prisilila k mirovanju in razmišljanju o tem, kaj nam zares pomeni največ. To zagotovo niso daljni kraji, večna kopica dela, pomanjkanje časa za najbližje, nakupovanje, dragi avtomobili, frizura, lepi nohti, obleke po zadnji modi. Kar človek resnično potrebuje za srečo, so zdravje, dobri družinski odnosi, svež zrak in čas zase. In zavedanje, da lahko preživiš, pa naj se zgodi karkoli. Le obupavati ne smeš, saj se vedno najde pot, kjer je tudi volja. Zato upajte z mano, da se bomo po karanteni zbudili v lepši in boljši svet.

Najboljša pesem

Tom Veber: NEKAJ VEM

Nekaj vem

da bo ostalo

upognilo se bo

čez lasten hrbet

in se v molu

prislonilo ob tvoja lica

nekaj bo

vztrajalo

(do svetlobe)

pa čeprav samo

mrvi prsti

ob ustju nabrežja

 

nekaj neslišnih prostorov

vgraviranih v nek čas

v nek zdaj

morda bodo naši otroci

svobodni

tisto nekaj

bo ostalo

celo. 

Petri in Nejcu se zahvaljujemo za sodelovanje in korektne argumente, avtorjema zmagovalnih besedil pa iskreno čestitamo. Darja Arh Centrih in Tom Veber sta prejela darilni bon za kosilo za 2 osebi, ki ga podarja Planinski dom Gora Oljka.

Koledar dogodkov

Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
Datum : 17 Oktober 2020
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31

Martinov svet logoti brez